Skozi grede > Ropotarnica

To je šola

Šolski okvirRazredi in vsebinePouk bivanja, jezikov in vedGenetični pouk znanostiZaporedje predmetovKaj pa učitelji?

Znanje v dobršni meri pridobivamo v šolah. Kakšen naj bo šolski sistem, da bo vsakemu odraščajočemu človeku – poleg vrlin in bivanjskih veščin – najprej podelil temeljito osnovno izobrazbo, nadalje vedoželjni manjšini poglobljeno splošno znanje in končno redkim poklicanim še specializacijo v matematično-fizikalno smer? Obravnavo drugih smeri prepustimo drugim. Kakšne zaporedne stopnje naj ima sistem, kaj naj poučuje na vsaki in v katerem vrstnem redu, da bo učenje lahko, prijetno, hitro in uspešno?

Šolski okvir

Zgradimo v mislih idealni šolski sistem! Pri tem se zgledujmo po dejanskih primerih nekoč in danes. Če bo idealni sistem različen od katerega dejanskega, bo s tem postal njegova implicitna kritika.

Idealni sistem se začne z osemletno osnovno šolo, v katero praviloma vstopajo sedemletniki; ti so se v prvih šestih letih življenja že naučili obvladati telo, govoriti in skrbeti zase. Osnovna šola pokriva temeljne vzgojne in učne vsebine do primerne globine in je za vse enaka. Nadaljnje štiriletne srednje šole za vedoželjno manjšino pokrivajo vse učne vsebine, vključno s temeljnimi, in sicer do večjih globin. Obstaja nekaj njenih različic glede na to, katere vsebine so bolj poudarjene. Končne tri- do petletne visoke šole pa nadrobno pokrijejo to ali ono ozko področje.

Vsaka izmed postavljenih treh šolskih stopenj je vsebinsko zaokrožena. Po njej je možno izobraževanje zaključiti in se zaposliti, ponavadi z nekaj dodatnega usposabljanja, recimo za eno leto. Kdor je končal osnovno šolo, je primeren za fizična dela, denimo v kmetijstvu ali gradbeništvu ali proizvodnji. Tistim s srednjo šolo pripadejo tehnična dela, na primer v administraciji, informatiki ali zdravstvu. One z visoko izobrazbo pa čakajo vodilne, ekspertne in učiteljske službe.

Tako zastavljen šolski sistem ima obliko drevesa. Iz tal raste deblo – osnovna šola. Iz njega poganja nekaj debelih vej – srednje šole z različnimi usmeritvami, ki se na vrhu razcepijo v množico tankih šib – visokih šol. Iz zgornjih koncev debla, debelih vej in tankih šib poganjajo še drobne vejice – poklicna usposabljanja. Šolar – učenec, dijak ali študent – pleza po šolskem drevesu po poti, ki ga zanima, in do višine, ki jo želi in zmore.

Razredi in vsebine

Šolanje na vsaki stopnji poteka po letnikih. V posameznem letniku so približno enako stari učenci. Če je letnik velik, je razdeljen na razrede primerne velikosti. Manjši ko je razred, bolje je. Razredi so mešani. Šolsko leto ima po dve štirimesečni polletji – jesensko in pomladno – z vmesnimi in končnimi počitnicami. Šolski dnevi so od ponedeljka do petka. Vsak dan dopoldne so štiri šolske ure: tri obvezne in – za njimi – ena neobvezna. Šolska ura traja tričetrt prave ure; vmes je četrturni odmor.

Šolske ure so namenjene pouku, ponavljanju, preverjanju in vajam. Šolarji dobivajo domače naloge. Ocen ni; v višje letnike napredujejo vsi. Za prehod na višjo stopnjo ali vstop v službo je potrebno opraviti sprejemne izpite.

Vsebina, iz katere zajema pouk, je celotna kultura, duhovna in materialna, ki jo je do sedaj ustvarilo človeštvo. Prikladno jo razdelimo v štiri krovne učne sklope. Ti morajo biti – kakor je treba – notranje čim bolj homogeni in med seboj šibko sklopljeni. Osnovna in srednja stopnja črpata iz vseh štirih sklopov, visoke šole pa nato iz njih iztrgajo in naprej razvijajo le to ali ono ozko vsebino. Sklopi so prikazani v tabeli 1.

Tabela 1.
Krovni učni sklopi in njihove vsebine. VIT = Vitalia, LIN = Lingua, SCI = Scientia, HIS = Historia.

ID Sklop Vsebina
VIT Bivanje Filozofija in verstva
Praktične veščine
Lepe umetnosti
LIN Jeziki Materni jezik
Svetovni jezik
SCI Znanost Matematika
Fizika
Kemija
Tehnika
HIS Vede Zemljepis
Biologija
Družboslovje
Zgodovina

Pouk bivanja, jezikov in ved

V skladu s postavljenim težiščem obravnave je smiselno obravnavati pouk bivanja, jezikov in ved na osnovni in srednji stopnji ločeno od pouka znanosti preko vseh stopenj. Razkosajmo torej prve tri sklope na množico zaokroženih učnih predmetov in jih razvrstimo! Rezultat kaže tabela 2.

Tabela 2.
Predmetnik bivanja, jezikov in ved v osnovni in splošni srednji šoli. Šolske stopnje so označene kot E–S.

E P S
VIT Vzgoja (2) Vzgoja (2) Filozofija (I/2)
Upravljanje (II/2)
Informatika (III/2)
Umetnost (IV/2)
LIN Branje & Slovnica &
Pisanje (5) Spisje (5)
Svetovni jezik (5)
HIS Prirodopis (3) Prirodopis (3) Zemljepis (I/3)
Biologija (II/3)
Družboslovje (III/3)
Zgodovina (IV/3)

Od treh ur dnevno je ena namenjena – izmenično – za bivanjske veščine ter prirodopisne vede, ena za jezike in ena za znanost. Arabske številke v oklepajih označujejo število ur na teden in rimske številke, kjer so, še izbrani letnik.

Vzgoja je na prvi stopnji predvsem telesna in moralna, na drugi pa zdravstvena, gospodinjska in državljanska. Filozofija vključuje gnostiko, etiko, verstva in ateizem. Upravljanje pokriva organizacijo časa in dela, vodenje projektov in ljudi, pogajanja in politiko. V informatiki sta zajeta računalništvo in programiranje. Umetnost pa predstavi človeški opus izbranih leposlovnih, likovnih in glasbenih izdelkov.

Začetni prirodopis je namenjen neposrednemu spoznavanju zanimivih krajev, stvari, bitij, ljudi in dogajanj v bližnji, dosegljivi okolici. Nadaljevalni prirodopis nato opisuje pokrajine, rastline, živali in ljudstva v širši okolici in v oddaljenih področjih, recimo v puščavah in džunglah, vse to podprto s filmi in začinjeno z zgodbami o velikih raziskovalcih. Snov je nato sistematično razcepljena v zemljepis (fizični in politični), biologijo (citologijo, fiziologijo, genetiko in evolucijo), družboslovje (psihologijo, sociologijo, ekonomijo) in zgodovino.

Neobvezna ura je namenjena taborništvu, raznim športom, borilnim veščinam, likovnosti, glasbi ali plesu.

Genetični pouk znanosti

Sklop znanosti obravnavamo posebej, podrobneje in preko vseh zaporednih stopenj. V predmetnik ga razgradimo tako, kot kaže tabela 3. Vodilna nit je genetično načelo: kakor se je učilo človeštvo, tako se naj poučuje posameznik. Osnovna šola pokrije stari in srednji vek, srednja šola novi vek in visoka šola sodobnost.

Tabela 3.
Predmetnik znanosti v osnovni šoli, naravoslovni srednji šoli in visoki šoli za fiziko. Šolske stopnje so označene kot E–M.

E P S B M
SCI Računstvo Algebra Analiza Fazorji Tenzorji
Vektorji
Polja
Statistika Numerika
Okolje Astronomija
Geometrija
Mehanika Dinamika Vekt. din. Analit. din.
Kontin. din.
Relativnost Spl. rel.
Kemija Toplota Termokinet.
Elektrika Elektrodin.
Elektronika
Optika
Kv. din. Kv. elektrodin.
Nukleonika Osnovni delci
[TOE]

Predmeti so razvrščeni v dvodimenzionalno tabelo, predmetno matriko. Prvi snop vrstic je razdrobljena matematika in drugi snop je razdrobljena fizika. Zaporedne vrstice opisujejo čedalje globlje plasti narave: telesa, molekule in atome, elektrone in fotone, jedra in nukleone. Vzporedni stolpci pa kažejo razvoj in izboljšanje posamičnih spoznanj.

Kaj spada v vsak predmet, je večinoma razvidno iz njegovega imena in zgodovinske dobe, ki jo pokriva. Astronomija, geometrija, mehanika, kemija in optika se vse rodijo kot posebni predmeti fizike in nato poniknejo v druge, višje razvite predmete. Tehnika je skrita v notranjosti ustreznih predmetov.

Zaporedje predmetov

Na izbrani stopnji se predmeti obravnavajo od vrha proti dnu zaporedno: obravnavani predmet zasede vse razpoložljive ure v dnevu. V osnovni in srednji šoli je to, kakor že omenjeno, ena ura izmed treh. Na visoki šoli postaneta to dve uri izmed treh. Obdelava poteka toliko tednov zapored, da je predmet zaključen: četrtletje, polletje ali eno leto. Tretja ura na visoki šoli je namenjeni izbirnim dopolnilnim predmetom, ki nas tukajle ne zanimajo (filozofija znanosti, zgodovina znanosti, didaktika matematike in fizike, laboratorijska praksa, merilna tehnika, računalništvo, geofizika, astrofizika, biofizika in podobno).

Tabela 4.
Predmetnik znanosti po posameznih letih v osnovni šoli, naravoslovni srednji šoli in visoki šoli za fiziko.

Šola Leto SCI
E 1 Računstvo
2 Računstvo
3 Računstvo & Okolje
4 Računstvo & Okolje
P 5 Algebra
6 Algebra
7 Astronomija, Geometrija
8 Mehanika, Kemija
S 1 Analiza
2 Analiza
3 Dinamika, Toplota
4 Elektrika, Optika
B 1 Fazorji, Vektorji
Polja, Statistika
2 Vekt. dinamika, Relativnost
Termokinetika
Elektrodinamika, Elektronika
3 Kvantna dinamika
Nukleonika
M 4 Tenzorji
Numerika
Analit. dinamika
Kontin. dinamika
5 Sploš. relativnost
Kvant. elektrodinamika
Osnovni delci
[TOE]

Predmetnik znanosti je strogo zaporeden: naslednji predmet se začne šele, ko je predhodni končan. Tako se šolar hkrati uči le ene stvari, kar je zelo dobrodošlo. Odpade tudi potreba po vzporednem usklajevanju med matematičnimi in fizikalnimi predmeti. Tukaj ni prostora za podrobne razčlembe vsebin; navedimo le njihove okvirne značilnosti.

Matematika je vedno razvita, preden je potrebna v fiziki. Vendar se nikoli ne razvija na zalogo. Po drugi strani pa fizika uporablja le dotlej razvito matematiko in hkrati služi kot najboljša vaja za njeno uporabo. Na vsaki zaporedni stopnji se uvede nova vrsta števil: naravna; ulomna; realna (pozitivna in negativna ulomna); kompleksna (fazorji) in vektorji; tenzorji. Simbolične oznake za posamična konkretna števila se uvajajo takoj od začetka. Na prvi stopnji učenec osvoji naravna števila in štiri osnovne računske operacije nad njimi. Na drugi stopnji sledi računanje z decimalnimi števili in ulomki ter potenciranje in korenjenje. Tretja stopnja najprej postreže z realnimi števili, splošno potenco in logaritmom, nato pa še z realnimi funkcijami, tudi kotnimi, in njihovim odvajanjem in integriranjem. Slednje je potrebno, če hočemo obravnavati zaresno fiziko, ne le namišljene. Ves preostanek matematike je postavljen v obe najvišji stopnji. Presenetljivo je, kako dobro se na ta način medsebojno ujamejo in podprejo didaktika, zgodovinski razvoj in logična zgradba znanosti.

Kaj pa učitelji?

Šola stoji in pade z učitelji. Ne samo učenje, tudi poučevanje mora biti lahko in prijetno. Takšno pa bo šele takrat, ko bo, med drugim, imel učitelj le malo šolskih obveznosti: na osnovni in srednji stopnji ne več kot deset ur tedensko, na visoki stopnji pa še dvakrat manj. Odkod mu potem dodatne delovne ure, da bo zaslužil svojo polno plačo? Nekaj od priprave na pouk: za vsako uro pouka je potrebna najmanj ena ura priprav in/ali naknadnih obdelav. Največ pa od tega, da bi bilo učiteljevanje postavljeno kot odlikovana delna zaposlitev za tiste strokovnjake, ki delajo na primernih strokovnih področjih, jih srce vleče v poučevanje in so opravili ustrezna dopolnilna izobraževanja. □

M. Divjak