Naprej Skozi grede > Ustvarjanje znanosti

1

Telesa in dogodki

TelesaOblika in snovSnovna stanjaLastnosti telesLega telesDogodki in dogajanjaGibanje telesPles snovi

Telesa

Poimenovanje

Zamislimo si, da živimo kot prvobitni lovci in nabiralci. Spoznavanje narave začnemo z opazovanjem okolice in s poimenovanjem opaženega. Tako rečemo, na primer: tole je "človek" in tisto je "drevo". Oboje lahko primemo z roko in vidimo z očmi. Rečemo, da sta to telesi. Se pa na otip in pogled razlikujeta in ju zato tudi poimenujemo z različnima besedama. Svet okoli nas je poln teles. Ljudje, živali, rastline, kamni, gore – vse to so telesa. Vse lahko primemo in vidimo.

Oblika in snov

Oblika teles

Tudi kepa gline je telo. Z rokama jo lahko gnetemo in izdelamo, na primer, "kroglo" ali "kvader". Rečemo, da imata nastali telesi različno obliko. Če smo spretni, lahko izdelamo celo kipec v obliki človeka. Nasploh imajo telesa v naravi oblike, ki so si med seboj bolj ali manj podobne ali različne.

Snovi

Kipec človeka in pravo človeško telo imata sicer enako obliko, a se razlikujeta po tem, iz česa sta zgrajena. Prvi je iz gline in drugi iz kosti in mesa. Rečemo, da so to različne snovi. Nasploh so telesa zgrajena iz najrazličnejših snovi: kamni iz kamnin, drevesa iz lesa in gore iz marsičesa.

Snovna stanja

Trdnina

Glinasta krogla ostaja "okrogla", če je ne gnetemo; lesena palica ostaja "ravna", če je ne upognemo ali zlomimo: oblika mnogih teles se navadno ne spreminja, če jih pustimo pri miru. Rečemo, da so ta telesa trdna oziroma da je snov, iz katere so sestavljena, trdnina.

Tekočina

Kaj pa jezero vode? Tudi to je telo, saj njegovo snov – vodo – lahko zajamemo v roko ali v posodo in jo vidimo. A voda ne ohranja svoje oblike, ampak se prilagodi vsakokratni obliki posode, v katero jo nalijemo. Pri tem vedno oblikuje gladino. Ko med dvema vodnima mlakama izkopljemo jarek, pa se voda pretaka iz ene mlake v drugo, dokler se gladini ne izravnata. Isto se zgodi, če mlaki povežemo s tunelom pod vodnima gladinama. Rečemo, da je voda tekočina oziroma da je jezero tekoče telo.

Plin

Ko stojimo v deroči reki, čutimo njen potisk. Podoben občutek imamo v močnem vetru. Očitno nas tudi tedaj potiska tok neke nevidne tekočine. To je zrak. Tega nenehno vdihavamo v pljuča in izdihavamo. Izdihanega zraka ne moremo natočiti v posodo, lahko ga pa ujamamo v kožni meh za vodo. S tem, ko se meh razpne v vse smeri, kaže, da zrak zasede vsak njegov kotiček. Pri tem ni videti nobene gladine. Pravimo, da je zrak plin in da je ozračje plinasto telo.

Lastnosti teles

Oblika in snov nista edino, po čemer se telesa med seboj razlikujejo.

Velikost

Kamen, ležeč ob skali, je majhen in skala je velika. Rečemo, da imata omenjeni (podobni) telesi različno velikost. Za izbrani predmet pa primerjava pokaže, ali je manj, bolj ali enako velik kot kakšen drug predmet.

Dolžina

Lovska puščica je kratka in kopje je dolgo. Rečemo, da imata omenjeni (podolgovati) telesi različno dolžino. Ko postavimo izbran predmet ob bok kakšnega drugega predmeta, pa vidimo, ali je manj, bolj ali enako dolg od slednjega. Za rastoča drevesa raje rečemo, da so bolj ali manj visoka.

Teža

Kos lesa v roki je lahek, kamen v drugi roki je težek. Rečemo, da imata telesi različno težo. Težkanje z rokama pokaže, ali je en predmet manj, bolj ali enako težek kot drugi. Ponavadi so večja telesa tudi težja: večji kos istega lesa je težji od manjšega. Je pa manjši kamen lahko težji od večjega polena lesa.

Temperatura

Voda v studencu je na dotik hladna, voda v mlaki je topla in kamen, na katerega pripeka sonce, je vroč. Rečemo, da imajo telesa različno temperaturo. Dotik pove, ali ima izbrano telo manjšo, večjo ali enako temperaturo kot kakšno drugo telo, oziroma ali je manj, bolj ali enako toplo.

Barva

Trava je na pogled zelena, morje modro in oblaki beli. Rečemo, da imajo telesa različno barvo. Barv je brez konca. Ne moremo jih pa razvrstiti v naraščajoče zaporedje kakor na primer dolžine, teže ali temperature. Prav tako opazimo, da je barva telesa odvisna od okoliščin: ponoči so vsa telesa črna in v jutranji zarji so rdečkasta.

Lega teles

Navpičnica

V lovskem taboru je navada, da meh za vodo obesimo z vrvjo na primerno drevesno vejo. Napeta vrv, v mislih podaljšana preko obeh koncev, oblikuje črto navpičnico. Ko vrv odvežemo, pade meh na tla vzdolž navpičnice. Tudi drevesa navadno rastejo vzdolž navpičnic. Rečemo, da so navpična. Če ni tako, jih imenujemo poševna; ena bolj, druga manj.

Vodoravna ravnina

Ko drevesa posekamo in padejo ter zaplavajo na vodni gladini, postanejo vodoravna. Namesto da ocenjujemo poševnost dreves glede na navpičnico, jo lahko določamo tudi glede na vodoravno gladino. Za navpičnico pri tem rečemo, da stoji pravokotno na gladino. Ko človek stoji, je navpičen, in ko se uleže, je vodoraven. Za poševne hribe pa rečemo, da so bolj ali manj strmi.

Smerne osi

Ko gledamo kakšnega lovca in njegov taborni šotor, vidimo naslednje. Lovec je v šotoru ali izven njega; pred ali za njim; ob njem ali proč od njega. Rečemo tudi, da je nebo nad šotorom in zemlja pod njim. Tako povemo lego lovca ali neba ali zemlje glede na šotor. Seveda velja povedano za vsakršna telesa. Posebej je odlikovano kar naše lastno telo. V tem primeru razlikujemo še, ali je kakšen predmet desno ali levo od nas. Vse to nas uči, da lego opazovanega telesa povemo z ozirom na kako drugo primerno telo, iz katerega štrlijo tri zamišljene osi: "gor-dol", "naprej-nazaj" in "levo-desno". Rečemo, da je to izhodiščno telo in da so to smerne osi. Predmet, ki mu določamo lego, leži bolj ali manj tesno vzdolž ene izmed osi in je bolj ali manj oddaljen.

Dogodki in dogajanja

Dogodki

Ko lovec zapusti šotor, je to dogodek, in ko se vrne, prav tako. Vmes lovec išče in zalezuje divjad po okolici, in to je dogajanje. Rečemo, da se dogodek zgodi, dogajanje pa traja. Kakor ima pohodna palica začetek in konec, tako ima lovska odprava svoj odhod in prihod.

Svet je poln dogodkov in dogajanj. Plosk z rokama, štrbunk kamna v vodo in udarec strele iz oblaka v drevo, vse to so dogodki. Lov, postavljanje tabora ali spanje, to so pa dogajanja. Vsako dogajanje ima svoj začetek in konec.

Hkratnost

Če pes zalaja, ko stopi lovec iz šotora, rečemo, da sta oba dogodka hkratna ali sočasna. Lahko pa pes zalaja prej ali kasneje. Dva dogodka lahko zmeraj primerjamo po tem, ali ju zaznamo hkrati ali ne, in določimo, kateri je prejšnji in kateri kasnejši. Dogodke ločimo na tiste, ki jih ravnokar zaznavamo, na tiste, ki se jih spominjamo, in na one, ki jih še pričakujemo. Rečemo, da so to sedanji, pretekli in prihodnji dogodki. V spominu hranimo celo zaporedje preteklih dogodkov.

Trajanje

Dva lovca naj zjutraj istočasno odideta na lov. Eden se naj vrne prej kot drugi. Potem rečemo, da je njegov lov trajal manj časa kot drugi. Drugi lov je pa trajal več časa. Če se lovca vrneta hkrati, pa rečemo, da sta lova trajala enako časa. Love – in vsakršna druga dogajanja – lahko torej primerjamo po trajanju, če se le začnejo ali končajo hkrati.

Gibanje teles

Premiki teles

V taboru je lovec zdaj tu, zdaj tam. Rečemo, da ni pri miru, ampak se premika. Premikajo se ljudje, živali, pa tudi mnogo drugih teles: listi padajo z dreves in plavajo po reki, kamni se valijo z gora in Sonce, Mesec ter zvezde nenehno plujejo po nebu. Svet teles je poln gibanja.

Hitrost

Vsi otroci radi tekajo. Včasih tekmujejo, kdo bo prej pretekel pot od tabora do oddaljenega drevesa. Začnejo hkrati. Tisti, ki pride najprej na cilj, je za izbrano pot potreboval najmanj časa. Rečemo, da je najhitrejši. Drugi so pa počasnejši. Kar velja za otroke, velja za telesa nasploh. Tisto telo, ki za isto pot porabi manj časa, ali ki v istem času opravi daljšo pot, je bolj hitro. Rečemo, da imajo telesa različne hitrosti.

Ples snovi

Življenje teles

Človek se rodi, živi in umre. Tudi druga telesa nastajajo, se spreminjajo in izginjajo. Na nek način tudi ona "živijo". Življenjska doba marsikaterega telesa, recimo okroglega kamna na bregu reke, pa je tako dolga in njegove spremembe tako počasne, da jih ne opazimo.

Snovni vrtinci

Kaj pa snovi, iz katerih so telesa zgrajena? Preden se je telo "rodilo", je bila njegova snov razpršena po okolici, in ko telo "umre", se snov spet vrne v okolico. To kaže, da je snov mnogo bolj dolgoživa kot telesa, ki jih gradi, in da morda obstaja od nekdaj in bo morda obstajala za vedno. Telesa so pa le začasni snovni vrtinci, dovolj ločeni od okolice in dovolj dolgotrajni, da si zaslužijo svoja imena. □

M. Divjak