London in Greenwich

Uvod – Priprave – Pot tja – Skupno potepanje – Samostojno
potepanje – Opažanja – Pot nazaj – Priloga


Uvod

    Jaz, Marinka in Vesna smo šli na počitnice v London od 7. 7.
    do 14. 7. 2009. To je osem dni, kar se je pokazalo za povsem
    dovolj in še preveč, saj smo na koncu že hrepeneli po
    Ljubljani. Tja in nazaj smo šli z letalom. Stanovali smo v
    hotelu blizu centra. Mesto smo si ogledovali skupaj v
    dopoldnevnih in ločeno v popoldnevih. Vse skupaj nas je stalo,
    brez nakupov, okrog 2600 EUR.


Priprave

    To je bila moja tretja pot v London, zato sem imel že
    pripravljena vodič in karto. Dodatne informacije glede
    predstoječega potovanja in življenja v Angliji sem pridobil po
    spletu.

    Dva meseca pred potovanjem sem po spletu rezerviral povratne
    letalske karte za prevoznika EasyJet med Brnikom in Stanstedom.
    Prevoznik je hkrati v paketu ponujal tudi nastanitev v enem
    izmed hotelov, kar sem izkoristil. Natisnil sem izpolnjene
    spletne formularje na papir in plačal s kartico Mastercard.
    Prevoznik si odtegne plačilo takoj, dopušča pa možnost, da
    kasneje naročilo storniraš, seveda proti ustreznemu plačilu.
    Kako je s povrnitvijo presežnega denarja v tem primeru, pa mi
    hvalabogu ni bilo treba ugotavljati.


Pot tja

    Zjutraj taksi iz Stožic na Brnik. Prijava. Pokaže'š spletne
    formularje in osebne izkaznice ter dobiš prave vozovnice. Vsak
    potnik lahko vzame v kabino le en kos ročne prtljage, ki ne sme
    biti večji od 20 × 40 × 55 cm; pri tem šteje res
    prav vsak kos, tudi ženska ročna torbica ali prenosni
    računalnik. Vse ostalo gre v prtljažnik. Če imaš dve
    torbici, lahko vtakneš eno v drugo. Ali je prtljaga prav
    velika, lahko predhodno preveriš v posebnem kalupu. Po moje so
    to pametni ukrepi, saj ljudje sicer vlačijo v kabino cel kup
    torb in vreč.

    Pri prehodu skozi kontrolo je bilo potrebno v posebno košaro
    odložiti jakno in ročno prtljago, pa tudi denarnico, uro in
    celo pas; vse to se pregleda z rentgenom, potnik pa gre skozi
    indukcijska vrata, ki zapiskajo, ča zaznajo večje kovinske
    predmete.

    EasyJet nima oštevilčenih sedežev: kdor se prej vkrca, je
    deležen večje izbire. Doplačano sem imel uslugo
    "first-through-gate"; s tem smo se uvrstili v posebno skupino
    potnikov, ki je se je lahko vkrcala prej kot drugi (bilo nas je
    okrog 5%). Tako smo lahko izbrali primerne sedeže, tri skupaj.
    Leteli smo z AirBusom z 2 + 3 sedeži v vrsti. Let je trajal
    malo več kot dve uri. Na letalu ne strežejo brezplačne hrane,
    pač pa jo lahko kupiš. Prosijo tudi za vbogajme za nekakšne
    humanitarne namene.

    Po pristanku v Stanstedu smo dvignili prtljago in prešli
    kontrolo brez pregleda, le s preverjanjem osebnih izkaznic. Na
    letališču sem kupil povratne vozovnice za vlak Stansted
    Express, ki vozi do postaje Liverpool Street v Londonu. Vlak je
    bil zelo natrpan in smo vseskozi stali. Vožnja je trajala 45
    minut. Iz postaje v hotel smo se peljali s tipičnim londonskim
    črnim taksijem. Voznik sedi spredaj na desni, potniki pa zadaj
    v posebni kabini. Prtljaga gre v kabino, prtljažnika ni. Dva
    sedeža sta fiksna, dva pa se lahko odpreta. Praktično in
    domiselno.

    V Londonu smo se namestili v hotelu Royal National na trgu
    Russell Square. To je velik hotel s preko 1000 posteljami.
    Videti je, da je specializiran za skupine. V okolici je cel kup
    hotelov od 2 do 5 zvezdic. Lokacija trga je zelo dobra, saj je
    "središče" Londona dostopno kar peš. To smo tudi izkoristili.
    Sprehodili smo se do Covent Gardna in nato do Picadilly Circusa.
    Imeli pa smo smolo, da se je prav takrat utrgal oblak; v dveh
    urah je padlo za cela dva meseca padavin. Menda je ponekod
    padala celo toča. Vode na cesti je bilo za par centimetrov,
    poplavilo pa je tudi železniško postajo Victoria. Pred dežjem
    smo se umaknili v podzemno, kjer sem kupil dve tedenski
    vozovnici TravelCard za coni 1 in 2 (prav do Greenwicha) in za
    "off-peak" čas (po 9:30). Taka vozovnica velja za podzemno
    železnico, navadno železnico in avtobuse. Nadvse praktično.
    Za Vesno sem vsak dan sproti kupil enodnevno TravelCard.

Skupno potepanje

    Hyde Park – Buckingham Palace – Big Ben – Trafalgar Square.
    Klasična pot, ki smo jo prehodili peš. Ogledali smo si
    kraljičino menjavo straže.

    London Eye. Na stari karti sem ga narobe narisal, zato smo se
    peljali do postaje Waterloo in potem iz nje izstopili v napačni
    smeri. Tako smo zašli v sumljivo okolico in pod most z grafiti,
    kjer je nek črnec opravljal nekakšne svoje posle po mobitelu.
    Ponoči bi bilo tam kar nevarno. Samo kolo pa ni kaj posebnega:
    pelješ se pač naokrog. Traja kake pol ure. Vrsti sta dve:
    počasna in hitra. V hitro vstopiš, če kupiš dražjo karto z
    označenim okvirnim časom. Na kolesu se lahko tudi poročiš;
    to se zgodi na najvišji točki. Od tam gre pot potem samo še
    navzdol ;-)

    London Dungeon. Največja mestna nategavščina. Škoda denarja.
    Grozne vrste, znotraj večinoma čakaš. Preoblečeni igralci
    mnogo preveč in predolgo govorijo, pa še to v takem
    cockneyskem narečju, da ničesar ne razumeš. Imajo tudi
    neprijetno navado, da iz publike izbirajo posameznike, potem pa
    jih nagovarjajo v nerazumljivi angleščini. Še najboljši je
    bil krvav in umazan kirurg, ki je rezal telo, pa ženska, ki jo
    je razrezal Jack Razparač, in še dve zaresni podgani.

    National History Museum. Čudovit, zlasti dinozavri. Pri vhodu
    te dočaka diplodok, znotraj T-Rex. Imajo tudi model slednjega,
    ki se premika in rjove. Sesalci so tudi dobri. Vesni je najbolj
    ugajal paviljon o človeku.

    Greenwich Observatory. Tja smo se peljali po Temzi z ladjo;
    trajalo je okrog uro. Voznik in vodič hkrati nam je pokazal
    precej znamenitosti, med drugim dok, od koder je Mayflower
    odplula v Ameriko, stopnice, kjer je kraljica povitezila
    Francisa Draka in Nelsonovo rojstno hišo. Temza ima močno
    plimo in oseko, ki se razlikujeta za 7 m! Na obali to lepo
    vidiš. Vse obalne hiše so na stebrih ali na zidovih. Kadar je
    plima, teče Temza "navzgor", in to prav očitno.

    Observatorij sam je čudovit, a ni za ženske in deklice.
    Astronomski instrumenti. Harrisonovi kronometri. Flamstedovi
    bivalni prostori. Prvi meridian. Ura s štiriindvajsetimi
    številkami. Etalona za čevelj in jard. Prodajalna s spominki
    (vključujoč knjige) je tudi dobra.


Samostojno potepanje

    British Museum. Ogledal sem si asirsko, egipčansko in grško
    zgodovino. Pri slednji so na ogled tudi reliefi, ki so jih
    Angleži odnesli iz Partenona v Atenah. Glave Homerja, Sokrata
    in Epikurja.

    Science Museum. Imajo velik "hands-on" oddelek, kjer otroci
    veselo eksperimentirajo.

    Maritime Museum. Modeli ladij so zanimivi.

    HMS Belfast. Križarka iz druge svetovne vojne, 100 m, 10.000
    ton. Sodelovala je pri potopitvi nemške bojne ladje
    Scharnhorst. Ogledal vse: komandni most, bivalne prostore,
    topove. V ladji ni praznega prostora, povsod so nekakšne cevi,
    ventili in podobno.

    Golden Hinde. To je replika Drakove ladje. Tako kot original je
    tudi sama obplula svet. Dolžina 30 metrov, teža 300 ton. Zelo
    nizki stropi, da moraš hoditi povsem sključen. V tistih časih
    so bili ljudje menda visoki okrog 5 čevljev 4 palce, to je
    okrog 160 cm.

    London Tower. Zanimiva zbirka oklepov in orožja. Dolgi lok iz
    Mary Rose.

    Charing Cross Bookstores. Najboljša je Foyles. V bližini
    univerze na Gower Street je dobra tudi Waterstone. Antikvariati
    niso preveč dobri in zdi se mi, da jih je manj, kot nekoč.
    Kupil sem okrog 12 knjig, eno boljšo od druge.

 
Nekatera opažanja

    Vreme je "angleško". Hitro so se menjali oblaki, dež in sonce.
    Precej tudi piha. Domorodci so dokaj neobčutljivi za mraz. Ko
    sem jaz hodil naokrog v jakni, so bledi rdečelasci nosili zgolj
    majice.

    Podzemna železnica je krasno urejena in označena. Nobenega
    problema ni, da najdeš pot. Vlaki so točni in hitri. So pa
    zelo tesni, prav tako sedeži. Komaj se stlačiš vanje. To je
    posledica tradicije in zgodovine. Včasih so bili Angleži
    manjši in take so imeli tudi sedeže. Potem so zrasli, vendar
    so ohranili velikosti sedežev. Uporabljali smo zlasti tri
    linije: Piccadilly (SW-NE), Jubilee (NW-SE) in Circle Line. Ko
    gredo ljudje v službo ali iz nje, so vlaki polni do roba in
    čez.

    Ob vikendu je bil del podzemnih prog zaprt zaradi popravil.
    Stvar so brezhibno organizirali. Na vsaki postaji je bila
    postavljena slika z odseki, ki so izven uporabe. Po zvočnikih
    so stalno predvajali obvestila. Na vsakem slepem koncu proge je
    stal človek, ki je izgubljenim dušam pomagal, da so našle
    nadomestne poti. Po postajah so krožili črni anketarji, ki so
    beležili, od kod so ljudje prihajali, da bi v bodoče
    optimizirali podobne izključitve. Vse kaj drugega kot v Parizu!

    Toalete. Na podzemnih jih ne opaziš, čeprav menda obstajajo.
    Izjema je Westminster, kjer je vhod vanjo z obale, a jo je treba
    plačati, zato je vedno prazna. Najbolje je toaleto poiskati na
    kaki železniški postaji ali v muzeju. Seveda so tudi v
    restavracijah. Tiste kioske, ki so postavljeni v nekaterih
    parkih, pa smo raje preskočili. Recimo, da se stvar zatakne,
    kako boš potem prišel ven?

    Restavracije in hrana. Če znaš najti, je hrana približno tako
    draga kot v Sloveniji – okrog 10 GBP na obrok. Dobijo se seveda
    tudi cenejše (5 GBP, ni priporočljivo) in dražje (20 GBP,
    zelo kvalitetne). Restavracije so nameščene v gručah v
    posamičnih delih Londona: okrog Leicester Squara, v Sohu pri
    Piccadily Circusu, okrog London Bridga in podobno. Cigarete so
    neverjetno drage: škatlica 20 cigaret Marlboro okrog 7 GBP -
    zato prodajajo tudi miniškatlice po 10 cigaret za okrog 3.5
    GBP. Jedli smo: italijansko, kitajsko, tajsko, grško in
    japonsko (sushi bar) hrano, pa tudi sendviče. Vesna se mora
    naučiti jesti s palčkami, da reva ne bo lačna ;-).

    Kontinentalni zajtrk ogaben. Vsak dan isto: sok, kava, popečen
    toast, maslo, marmelada in zmečkane pomaranče. Kaj bi človek
    dal za svež francoski rogljič! Angleškega zajtrka nismo
    poskusili, ker je preobilen. Prav tako kot sedeži so tudi
    pladnji majhni; morda pride odtod lepa navada, da držiš
    komolce pri jedi ob telesu, saj drugače sploh ne gre. Tudi mize
    in stoli so nagneteni tako na gosto, kot je le možno. Več miz,
    več gostov, več zaslužka.

    Muzeji. Krasni in brezplačni. Odprti vsak dan. Otroci tako
    zgodaj spoznajo zanimivosti v svetu. Zaradi bogate lastne
    zgodovine, ki je na ogled, se navzamejo dobrega mnenja o samih
    sebi. Najbolj so bii obiskani "hands-on" prostori.

    Knjige. Cenejše kot v Ljubljani! Očitno jih država ne
    obdavčuje. Edino pravilno.


Pot nazaj

    Dopoldne taksi iz hotela na postajo Liverpool Street, potem
    Stansted Express na letališče. Plačan sem imel "dedicated
    check-in", zato smo se lahko prijavili v posebni, hitri in
    kratki vrsti. Prehod skozi kontrolo in vkrcanje v letalo po
    načinu "first-through-gate". Dveurni let, pristanek na Brniku.
    Kratek prigrizek, nato taksi do Stožic. Vozil nas je najbolj
    zgovoren taksist, kar sem jih kdaj srečal. Brniški taksisti so
    dvakrat dražji od ljubljanskih, menda zato, ker morajo
    plačevati zelo visoke pristojbine.

    Po osmih dneh londonske gneče smo videli, kako zelena, prijetna
    in mirna je pravzaprav Ljubljana. Za življenje je res primerno
    mesto. Lepo je sicer videti druge kraje, a doma je vendarle
    najlepše.

Priloga

Slika 1. Greenwiški observatorij. (Steve Cameron, CC BY-SA)